Bio štacunca

Pri Franciju je zanimivo :)

Cel dogodek, bi človek rekel.

Še malo se moram naučit šparat, pač kupovat sezonske in akcijske reči, pa bo.

Ena izmed mojih sanj (a se sploh tko reče) je tudi imeti bio štacunco :) You never know...

Mini midva

:)

Bix

Knjiga, ki me je našla

Med čakanjem v dolgi vrsti na pošti me je našla sama. In sem vesela, da me je. Sicer napredujeva počasi, ampak to zato, ker me kar naprej nekaj uči, jaz pa moram potem to premlevati.

Napisana je pa zelo berljivo, da ne bo pomote.

Pa da ne bom preveč pametna, kako videz oz. zunanjost nista pomembna ipd. - zunanjost te knjige je imela pri odločitvi, da jo vzamem s police veliko vlogo. A ni luškana, no? :) Seveda je potem kratek opis vsebine odločil, da gre z mano domov.

Poročam o vsebini, ko pridem do konca (težko rečem, kdaj bo to, ker ponavadi berem več knjig hkrati...) :)

Zaenkrat izgleda zelo v redu.

Kras

Vsake toliko se je fino odpravit na Kras.

Ker tam zrak drugače diši in čas drugače teče.

Prvi postanek je bila Sežana in njen Botanični vrt.

Pišuka, z g.Pravim sva ta Botanični vrt planirala že nekaj let. In sva zato tudi pogledala, kakšen imajo del.čas oz. kdaj je park odprt. In ta vikend naj bi že bil. No, pa ni bil! Grrr.

Točno na tem mestu smo zgrešili pot na naravoslovno učno pot :)

Preveč smo občudovali zanimivo cvetoče drevo in jo potem mahnili po bolj očitni cesti.

Tako nam za naslednjič ostaneta zopet Botanični vrt in del učne poti (del smo jo uspeli najti).

Lep razgled čez Kras vse do Nanosa.

Hrušice.

Pajek? Če je, mora bit gigantski!

Avtocesta in odstranjene enormne količine skal.

Evo jo, učno pot! :)

V eni izmed kraških vasi so imeli ravno semenj. Sva kupila piškote in kruhke. Tile medenjaki so bili res carski! Mmmmm. Pa čemaževi hlebčki tudi.

Oba lačna sva iskala gostilno. Kje sva že bila nazadnje? Je bilo kar v redu, se mi zdi. A je bila v Kobjeglavi? Al v tomaju. Aja, ne, v Komnu. In res je bila tam. Špacapanova hiša.

Natakarja sva čakala več kot 15 min., gužve pa nobene. Ko je končno prišel, je pobral naročilo za pijačo in prosila sva za jedilne liste, poleg tega je povedal, kaj nudijo za kosilo. Na jedilne liste sva čakala nadaljnih 10 min. in dobila enega. Celega! Sva se kljub vsemu odločila za kosilo, ki se je imenovala nekako v stilu 'Kosilo za hitro uživanje v kulinariki' (se pravi ne nek slow food recimo). Glede na to, da je bil ravno čas špargljev, so imeli tudi meni s takšnimi jedmi, samo očitno nisva bila zadosti lepo oblečena, premlada ali pa premalo Italijana, da bi st tak jedilni list prislužila. Ok. So prinesli solato, ki je izgledala kot uvenela zelena plahta. OK, mogoče nisem šik in ne vem a je to kul, sva si jo pač začinila in malce razrezala in je v redu izpadlo. Ok, očitno res nisva šik.

Potem sem poleg deci rdečega naročila še vrč navadne vode, ki je tako klorirana, da sem jo spila le en požirek, več ni šlo. Če za to vedo, bi lahko povedali in svetovali ustekleničeno.

Namaz in kruh za lažje čakanje sta bila dobra. Tudi divji šparglji z jajčkom. Na roke rezan pršut pa absolutno ne! Prvič, ni bil rezan na roke, mi ne bo noben govoril, da tako industrijsko rezane rezine lahko režeš na rokje. Drugič, bil je zanič. Nič dišeč in slasten, kot ga poznam. Pač tak, kot da bi ga vsega žarkega pitegnili iz zadnje police v hladilniku.

Dobiva medaljončke z njoki s šparglji. Se je še rozi vodica cedila iz njih...in bili so žilavi. Njoki pa zelo dobri.

Highlight kosila je bila vsaj ta odlična jabolčna pita.

Tja ne greva več, a prov g.Pravi?

Morava poiskat kaj boljšega. če kdo kaj pozna, naj prosim, predlaga.

Potem sva se malo peljala. In se zanalašč izgubljala med mini starimi vasicami in vozila po ozkih cestah. Tako ozkih, da ne moreš prehitet kolesarja. In se lepa utrjena rita sploh ne umakne. Očitno so tu kolesarji glavni. In skleneva, da greva drugič tudi midva s kolesom naokrog.

Domov sva prinesla cvetoče veje, odlične pirine piškotke (s tistega semnja), polno glavo lepih vtisov in kup idej in sanj, kako bi midva živela na Krasu in odprla eno super dobro gostilno ;)

Čičkeračke

Gospodična od nekod prerisana, gospodič dodan.

Vikendujemo

Prvo kosilo na vrtu letos.

Bikec ga šlafa.

Obvezen posladek - vanilijev sladoled s piškotki in domačo meto.

Popisovanje smetišč

Tudi Pesi je bila prostovoljka.

Tulipan sredi gozda / smetišča je tudi sumljiv. Morda bi se dalo izbrskati, s katerega vrta je bil prepeljan v gozd?

Taka lepa narava, mi pa taki idioti! 

Krk, 2.del - Baška

A čem spet začet o potencialu? Eh, raje ne...

Škoda, pa tako luškano poslikano korito. Jaz bom probala tudi s takimi hiškami...

Ena izmed obsesij :)

TA obsesija je pa še nepoznana. Fotografiranje vode - vendar nikakor ne morem ujeti tiste bleščavosti, svežine, barv in živahnosti vode... Narave res ne moreš ujeti in jo dati na steno. Narava je za občudovat v ... naravi.

Super sladica - ingverjeva krema, kombinirana z borovničevo. Mmmmm.

Ttudi tale se je kar topila v ustih.

Se mi zdi, da so malce izboljšali ponudbo - in prijaznost natakarjev ;)

Moj najljubši pogled v Baški.

Tale, preseljena nekam k eni privat obali in obrasla z zelenjem...Recimo v Kanadi ob Jezerih....

In pot domov. Polnih baterij in spočite glave.

Krk, 1.del - Vrbnik

Mooorjeeeee!!! :)

Tole mora biti pa najožja ulica na svetu. Še moj klobuk ne gre skozi :)

Namaz iz marjetic

Recept je iz knjige Mirjam grilc Zelišča z gore. Moja najljubša o zeliščih.

Sem bila skeptična gled okusa, ampak marjetic se sploh ne okusi :)

So pa zdravilne in nadvse simpatične v tem namazu.

Enkrat sem Mirjam srečala na sejmu, na njeni stojnici, in ji povedala, da sem dobila njeno knjigo za darilo in da mi je super. In da bom jaz tudi zeliščarka, ko bom velika. In je rekla, da sem že velika :) Da naj pač ne odlašamo, če si nekaj želimo početi. Da ji ljudje govorijo, ko bodo v 'penzijonu' bodo pa zelišča nabirali. Njen nasvet? Začnite ZDAJ.

Pomlad je postregla...

... z novo sezono zelišč!

Marjetice sem nabirala prvič. Mislim, prvič za prehrano.

Pljučnik.

Čemaž

Njami!

Pa čemaževa juhica tudi.

Komaj čakam na naslednjo sezono mladih listkov.

Raninkulus

Pojma nimam, če se jim tako res reče, lahko da so tudi ranunkulusi...

Obožujem jih. Sploh v kakšnih dekadentnih šopkih, kjer so namešane vse možne tople barve.

Lani sem kupila čebulice, jih vsadila in čakala. Žal ne dočakal. Letos sem v Celovcu kupila že cvetoče. Da je bolj za ziher ;)