Zadnjič enkrat je bil moj rojstni dan in moj predragi brat me včasih vpraša, kaj si želim za darilo. In sem rekla, da si želim, da me nauči delat vlečeno testo. Ker ga še nikoli nisem delala. Ker se je pred kakim letom (mogoče že dvema) hvalil, da so ga sodelavke to učile, in to tako, zares, ko testo valjaš s 'štilom' od metle :) In ker zdaj moj bratec naredi res dober burek. Sem mislila, da te moje želje ni preveč resno jemal, no, ampak za darilo sem dobila en fin darilni bon! Jeee, pride me naučit delat vlečeno testo! In ta vikend sva oba našla čas...
Zmešala sva belo posebno moko, tip 400, dva ščepca soli, čisto mičkeno olja in skodelico mlačne vode. In fino gnetla. No v bistvu je gnetel brat. Toliko, da se ni več lepilo na roke - vmes je po malo dodajal moko, če je postalo preveč lepljivo.
Ko je testo postalo ena taka lepa, čista, enakomerna in gladka kepica, sva jo dala v novo skledico in zalila z oljem - toliko, da je bilo pokrito. Pustila sva počivati - jah, kaj pa vem, kako dolgo, eno dobro kavo in daljši klepet dolgo (recimo da dobro uro). Enkrat je pustil testo tako počivati čez noč pa pravi, da je bila to napaka, se je vleklo ko en sluzast čigumi in trgalo... Torej kako uro, dve je že ok.
Potem sva testo vzela ven iz olja, ga malček popivnala s papirnatimi brisačkami in ga dala na pomokano površino. Na jedilni mizi sva razgrnila prt, ki je namenjen tem kulinaričnim ustvarjanjem, ga fino pomokala in testo najprej razvaljala z valjarjem. Potem pa se je začel pravi užitek. Vlečenje testa! :) To je res eno tako fino delo. Roko daš pod testo in narahlo vlečeš. Pa spet na drugem koncu, pa spet... Dokler ne postane tanek kot en papirček.
Testo sva dala na pol, ker sem jaz želela eno različico z zeljem (pretenstano zelje in čebula, sol, poper, malo veganskega sirčka naribanega za okus) drugo pa z jabolki (jabčki, drobtinice, lim.lupinica, kokosov sladkor).
Zeljnata varianta nama je super uspela, jabolčni zavitek pa ne tako zelo, kar bi morala naribana jabolka že prej osladkat, da bi se malce umedila, zmehčala; tako je bil pa štrudel malo bolj kockast no, ampak vseeno dober. Pekla sva na 180°C, približno 45 minut.
Ja, to je to. Tako enostavno. Saj vem, saj vem, tisti, ki to že delate, se vsem seveda zdi, eh kaj pa je to takega, jaz pa sem kar cvikala, ker sem stalno poslušala ene fame o tem testu... No, saj vadit še moram precej, ker ko dela mojster in samo asistiraš, je vse enostavno. Sem prepričana, da bo kdaj prišel tudi tak dan, ko se mi bo vse trgalo in bom izgubljala živce :)
Profi darilni bon :) Pa ne guglat naslova na bonu, ker je ime zraslo na bratovem zeljniku ;)
