Trenutno imam dneve... no, dva dneva, ko zelo cenim življenje, ko zelo cenim tukaj in zdaj.
Moji dragi S je v petek zjutraj umrl oče. In me je pretreslo do kosti. Opomnilo, da se lahko zgodi dobesedno čez noč, da te ni več. In da se morajo tvoji bližnji, ki jim je že tako težko, ukvarjati s celim kupom zadev. Organizirat pogreb. Razmislit ali bo sedmina ali ne. Izbrat žaro. Izbrat oblačila. Izbrat pevce. Prestavit položnice na novega plačnika. Pospravit tvoje stanovanje. Tvoj hladilnik. Tvoja oblačila. Ko jim je najtežje...
Pred tremi leti ji je umrla mama. In so se precej časa ukvarjali z njeno robo, z njenimi stvarmi, Kaj je za stran, kaj je za obdržat. Ko brskaš po svojčevih stvareh spet podoživljaš to praznino... In zdaj se bodo morali prebijate še preko ostalih stvari od očeta... Mogoče je komu to terapevtsko. Meni pa se zdi, da je samo breme. Prvič ti je težko, drugič je pa še strašno zamudno, res gre veliko časa, teže odločitve visijo nad teboj...
In sem se odločila, da jaz svojim olajšam to čimbolj. Da spucam svojo robo, da bom imela čimmanj, da bo tisto, kar imam lično pospravljeno. In da zapišem, komu kaj zapustim, da se ne bodo še s tem ubadali. In da zapišem vse kar morajo vedeti za pogreb. Da se ne bodo spraševali in izgubljali energije s tem, kaj pa kako... Me je S malce v dvomih pogledala, pa sem ji rekla, da "dobro, če umrem zdaj ali pa v roku 14 dni, se bodo pač morali ukvarjati z mojo robo", ker v tako kratkem času pa res ne morem vsega pospravit :) Ampak plan je pa čimprej.
In tako sem včeraj in danes na polno pospravljala. Metala stran, dajala prat, sortirala, tlačila v omare... To, da se znebim veliko robe, da si uredim stanovanje (in lajf) je itak novoletna resolucija. Od mojega novega leta. Skrajni čas, da se lotim uresničevanja svojih sanj. Pri 40ih. Ko me čaka še polovica življenja. Skrajni čas!!
P.S.: No, trenutno imam sam izbrano muziko za svoj pogreb: Time of my life iz filma Dirty Dancing in Wish you were here od Pink Floydov :) Če se komu zdi to morbidno, ni. Je sestavni del življenja in fino je, če smo na to (vsaj približno) pripravljeni. Težko je samo tistim, ki ostanejo.
Zdaj pa naprej slavit življenje!
