Tihožitje

Zelišča, ki sva jih dobila od mojega Ljubljanskega Tasta in Tašče. Za vselitev. Ljubljanskega zato, ker imam dva. In temu posledično dve tašči. In g.Pravi prav tako. Vse po dva. To je pa tako, ko se vsi starši ločujejo! No vsaj ponovno se poparčkajo. :)

Sobotno jutro

Štrudl pa bela kava.

Artiš Bixi

Mus. Čokoladni.

Gospod Pravi obvlada!

Piran

 

Za temi vrati se skriva pravljica. O dveh starčkih, vitalnih, zdravih in polnih ljubezni, ki uživata svoje skupne dni in počneta tisto, kar sta si vedno želela. Duhata slan morski zrak in poslušata galebe. Sivka diši in lahn vetrc veje skozi rožmarinov grm. Sivka polni zrak z opojnim vonjem. Ona šiva, ustvarja in vrtnari, on piše knjigo in peče slastne dobrote. Ob hladnih večerih zakurita kamin in si pripovedujeta zgodbe preteklih dni.



Pred štirimi leti so metuljčki divje poplesavali

Bibi in njena palčka

 Grrr. Jo je treba zdemolirat v prafaktorje. Grrr.

Transport žabic

Iz domačega ribnika k vaškemu potoku.
V nasprotnem primeru je ribnik poln jajčk.

Pretty flowers everywhere

Molly

Moja lubica.
Več kot uspešno sva se družili od mojega 18. leta. Bili sva skupaj v lepih dnevih, deževnih, v snegu, po lepih cestah, kolovozih, prekrižarili Slovenijo, se vozili na morje in se potepali po sosednjih državah. Vozili sva se na dva faksa in v množico različnih služb.
Enkrat ji je zmanjkalo bencina. Drugič ji je odpadlo kolo. Sprednje. Takoj, ko sva zapustili mehanično delavnico. Enkrat sva malce preblizu pogledali ritko sprednjega vozila v koloni. Zaradi svoje krivde pa me ni nikoli pustila na cesti.
Štiri punce smo se napakirale vanjo (saj vemo, koliko prtljage imamo punce, a ne?!), z vso opremo za dopust, z dvema velikima šotoroma in jo mahnila v slovensko primorje. Po klancu navzdol je, obtežena, dosegla rekordnih 145 km/h. Prvič in zadnjič, se mi zdi.
V njej sem jokala, se smejala, razmišljala, se pevsko izživljala. Celo spala enkrat.
Dvakrat smo vlamljali vanjo. V dveh dneh. Ker je nekdo pomotoma zaklenil ključe vanjo. Dvakrat. Na morju. Drugič je bilo že zabavno.
Bila je porš (na nizkem dovozu pri prijateljici), pick up (za izgradnjo hiše, obnovo stanovanja, potrebe službe...) in pripraven mali avto za parkiranje v nabasani Ljubljani.
Preživela je mojo prvo resno ljubezen. Z njo sva se prvič peljali na zmenek z g.Pravim.
Nudila je zavetišče naši Pesi, kadar se je počutila slabo. Takrat se je namreč instinktivno nabasla vanjo. In čakala. Da smo jo peljali k veterinarju. Skupaj sva šli tudi iskat Peso k vzreditelju. Potem se nekaj časa ni želela vozit. S časoma jo je vzljubila, ker je vedela, da pomeni tudi izlete. In na koncu jo je oboževala. Tako kot jaz. So me prepričevali, da naj jo vendarle že dam stran. Ker je uboga. Pa vendarle, je bila edino vozilo v družini, ki ni nikoli ostalo na cesti :) Še celo sama sem jo popravila za na tehnični pregled (poflikala blatnike in pragove). In je rekel en zelo prijazen gospod na Tehničnih: Gospa, kdo vam je pa to delal? Jaz previdno: Ja, zakaj? On: če vam je kaj računal, zahtevajte denar nazaj, to ni pa vseskup nič. In moja notranjost se je smejala na vsa usta. Čez je pa šla. Zadnjič. Kolikor vem, je šla v Srbijo za dele. Stara 19 let. Darovalka organov torej. Pogrešam jo. Mojo Molly.

Spring is in the air

Preddvor in Molly

Izlet za slovo od moje Molči. Smo jo peljali na zadnji družinski izlet. Šmrk, šmrk.

Vahlni

Meni zelooo ljub zajtrk.
Premalokrat izveden.

Ikea je fajn

Sploh otroški oddelek. Tudi za velike otroke.

Marčevski sprehod

Se sprašujem, kaj je z njo. Mogoče bi jo posvojila. In uredila v njej Čokoladnico ;)

Bravniji

G. Toporišič jim pravi rjavčki.

Če ta pes ni najbolj kjuti ever

Zame je.

Rada imam črte