sreda, 13. november 2013

Šiviljski podvigi

Nisem ravno dobra šivilja. Izdajo me živci :)

Res, za šivanje moraš imeti potrpljenje.

S S.sva že velikokrat šivali, so bili pa to skoraj vedno izključno pustni kostumi. Saj veste, tam niti ni bilo pomembno, da je vrhunsko zašito, važno je bilo, da stoji skupaj. Včasih sva si pomagali tudi s selotejpom, vrvicami, sponkami... Pravo šivanje, oblačil pač, sva potiskali v stran. Pred davnimi časi, ko sva bili še študentki, sva obiskali šiviljski tečaj v Rožni dolini, in se naučili zašit hlače. Tiste so bile edine, ki sva jih zašili. Potem pa razen mini popravil (zarobit hlače, zašit gumb ipd.) ni bilo zašitega nič več 'oblačilno' uporabnega. Bolj darila: torba za knjige iz filca, predpasniki za vselitveno darilo, darilna 'škatlica', angelček, 'hiška' za jedilno mizo. Pa je S.odločila, da s pustnih kostumov končno presedlava na kaj konkretnega. No, vsaj na postopno učenje česa konkretnega.

In sva v boj poslali vsaka po dve majčki, ki jih že dolgo ne nosiva več. Jaz sem svojo podaljšala in zožala. Ni nič posebnega, še vedno je sprana majica, ki ni za v službo. Za jogo ali spanje pa bo. Predvsem pa je bila dober učni primerek. Ko ti ni škoda zarezat. Pa še za to sprano majico sem potrebovala malce poguma ;)

Predvsem pa sem se naučila, da je dobra priprava (tako kot pri marsičem drugem) veliko vredna. Če si natančno zarišeš, spneš z bucikami, pomeriš... je potem vse lažje. In če šivaš počasi. Včasih furjasto tiščim gas na svoji mašini in se potem vsaki jezim, kako nelepo sem zašila.

Zdaj sem šivanje vzela kot neke vrste meditacijo, čas zase, užitek, ustvarjanje in zdaj so moji živci veliko mirnejši. Celo na roke sem nekaj zašila te dni. Sem sicer spet šla čez fazo 'umiri-se-šivaj-počasi-pa-z-užitkom-pa-bo' in sem bila na koncu spet zadovoljna.


Poštukana majčka - narejeno z mojo mašinco


 Flikce na komolcih - zašito na roke
 
Sem kar ponosna nase. A ne, kako malo človek rabi, da je ponosen nase ;)
Vsak pri sebi pa ve, koliko sebe (in časa in volje) je vložil v kakšen projekt.

Komaj čakam, da najdem kaj časa in zopet kaj ustvarim.

ponedeljek, 11. november 2013

Šumeče krogle za kopel

Šumeče krogle, bombice, bath fizzies, bath bombs...
Imen cel kup, receptov še več. Zaplavajte malo po internetu, zagotovo najdete veliko navodil in filmčkov.
Jaz sem za začetek izbrala enega dokaj osnovnega, vendar mi niso ravno dobro uspele. Razložim.


Šumeče krogle za kopel

1 lonček sode bikarbone
0,5 lončka citronske kisline
čisto malo stopljenega kokosovega masla (recimo eno malo žličko)
čisto malo bele gline (kaolin)
do 10 kapljic eteričnega olja sivke
čisto malo tekočine (lahko voda, jaz sem uporabila hidrolat nepozebnika)

Sestavine, razen vode, zmešamo skupaj. Fino premešamo, da se tisto malo olja lepo razporedi po ostalih suhih sestavinah. V dlani stisnemo nekaj mešanice in če se sprime med seboj, bo ok. Če se ne (meni se absolutno ni; je bilo čisto sipko), dodamo vodo. Čisto čisto po malo. Ker voda takoj reagira s sodo in začne šumet. Jaz sem hidrolat rahlo popršila po mešanici in začela takoj močno mešat. Večkrat sem mešanico preizkusila v dlani, koliko se sprijemlje. Ko se mi je zdela konsistenca prava, sem jo začela tlačit v modelček (prerezano teniško žogico). No, ven ni šlo.

Ni mi uspelo naredit dobrih kroglic. Se mi je pa uspelo zjokat ;) Ker so bile mišljene za rojstnodnevno darilo za S. Tehnične podrobnosti glej spodaj.



Opombe:
- Nisem imela modelčka, zato sem uporabila na pol prerezano teniško žogico. To sem enkrat nekje videla. Pa nisem bila zadovoljna. Masa ni šla ven. Ko sem notranjost natrla s samo suho sodo, je šlo potem malo lažje ven, čisto ok pa še vedno ni bilo. V trgovini za ustvarjanje si bom kupila eno plastično kroglo iz dveh polovic, ki je v osnovi namenjena, da jo okrasimo in imamo unikatno kroglo za novoletno smrečico. Bomo videli, kako se obnese kot model.
- Ko sem maso po neuspelem poskusu s teniško žogico natlačila v silikonske modelčke, je kar rasla in rinila ven. Tudi ko se je sušila, je malce zrasla ven iz modelčka. Ko sem bombice vzela iz modelčka, so bile na notranji strani lepo gladke, tam, kjer so gledale ven, so bile pa grobo zrnate. Kot bi vlaga oz .tekočina, ki sem jo dodala, počasi reagirala s sodo. Samo ne razumem, kako delajo potem krogle, kjer dodajajo tudi tekočino, pa so potem vseeno lepo gladke.
- Ko sem eno bombico stestirala v kozarcu vode, je lepo zašumela. Za dve sekundi. potem je vse potihnilo in izgledalo je, kot da se sploh ne bo topilo. Sem jih proglasila za neuporabne (vsaj uau efekta ni bilo, lepotilni efekt naj bi še bil). Ko sem si nekaj dni za tem naredila kopel, sem jim vseeno dala možnost in jih vrgla v vročo vodo. Zelo lepo so se raztopile in tudi lušno šumele :)
- Zaključek: Obstoječe bom porabila sama, ker za podarit ravno niso. Do praznikov pa moram izpopolnit recept, da bodo imele pri kopajočih se tudi uau efekt ;)

Se je v meni prebudila trma in zagotovo bom (iz)našla super recept!
Če ga kdo že ima, mu bom celo naslednjo kopel hvaležna, če ga deli ;)

nedelja, 10. november 2013

Lesene žličke

Lepe, prelepe, dolgo iskane.



Ker se bojda kozmetičnih sestavin ne meša s kovinskimi žličkami, sploh če je vmes glina ne.

A niso luškane, no?
<3

sobota, 09. november 2013

Moja pesa

Mislim, da se vsak dan vsaj enkrat spomnim nanjo.


Dve leti nazaj je še zadnjič zaspala v mojem naročju...

četrtek, 07. november 2013

Trenutek v dnevu

Ko se rodi novo prijateljstvo.
In traja ravno toliko časa, kot je potrebno.
Da je nekdo rešen s ceste. Da ima nekdo lepši dan in srce napolnjeno z radostjo.

torek, 05. november 2013

Harlekinske pikapolonice

Invazija je že mimo, fotke pa lepim samo za spomin. Ker kaj takega še nisem videla. Pred dvema tednoma so zavzele našo hišo :)


Saj so lušne, mi je pa žal za naše pikepoke. In ne vem, kaj tolikšna poplava harlekinskih pikapolonic pomeni za celotno ravnovesje?




Pa še malo jih bom oštela: "Kje ste bile pa takrat, ko smo preganjali uške z zelenjave in rožmarina? Naslednje leto bo tole zimovanje treba malo odslužit in pomalicat kakšno uš."




ponedeljek, 04. november 2013

Tinktura iz divjega kostanja

Sem v Ankaranu zadnjič nabrala krasen divji kostanj.

Meni je ta plod tako lep! In ja, velikokrat se kakšen najde v mojem žepu ali torbici. In ravno berem v knjigi Zelišča z gore, da so ga včasih nosili pri sebi za odganjanje slabih energij in za pomoč pri lajšanju in odpravljanju bolečin. Zgleda, da kakšne stvari kar nagonsko vemo.

Sicer pa zakladi narave v mojih žepih ali torbi niso čisto nič nenavadnega. Skoraj vedno je noter kakšen storž, lešnik, oreh, kostanj...Pač ne bi bila prava veverica, če temu ne bi bilo tako ;)


Tinktura je alkoholni izvleček. In izvleček divjega kostanja je uporaben pri krčnih žilah in napadih išiasa. Po navodilih Mirjam Grilc, ki je avtorica knjige Zelišča z gore, sem kostanje olupila, narezala, naložila v kozarec in zalila z domačim žganjem. Po desetih dneh na toplem ga je treba precediti. S tinkturo se ni priporočljivo predogo mazati, saj izsuši kožo, stanjša povrhnjico. Za daljše mazanje je primernejše mazilo.


Izdelava mazila pa pride na vrsto naslednje leto, saj sem letos 'zabluzila' s tem kostanjem. Vedela sem, da ga bom uporabila v kozmetiki, potem pa je je prišlo toliko stvari vmes, da je kostanj kar čakal in se sušil. Zdaj mislim, da nimam več veliko možnosti, da ga še kje najdem. Pravzaprav ga je pri nas kar težko najti. Včasih so bili sredi vasi trije lepotci, zdaj pa jih je sosed ogradil, še prej pa grdo obžagal, tako da ne vem, če sploh še kaj rodijo.

Samo so res krasni ti kostanjevi plodovi! Tako lepi, bleščeči, gladki, s pridihom rdeče barve na koži. Pa kot da bi se jim poznale drevesne letnice, taki lepi vzorčki... Še zanimivost iz knjige: Divji kostanj je prišel iz Carigrada na Dunaj, kjer se je udomačil. Turki so z njim hranili svoje konje, zato mu rečejo tudi konjski kostanj. Živali lahko divji kostanj jejo takšnega kot je, za ljudi pa je neužiten.

nedelja, 03. november 2013

Ohrovt je super. Kodrolistni ohrovt pa še boljši.

Kar nekaj časa sem bila odsotna iz Veveričjega b(r)loga. Sem pa medtem brskala po meni ljubih in poznanih blogih in odtavala tudi po tisti malo manj poznanih (joj, koliko luškanih (in koristnih) stvari je v blogosvetu).

No, v prvo kategorijo spada tudi blog Moj svet kuhanja in priprave sladic. Ustvarja ga DB, ki zase pravi, da je preprost moški, katerega navdušujejo kuharija, torte in fotografija. Jaz vem o njem, da objavlja super recepte, da ima neverjetno potrpljenje, mirno roko in smisel za izdelavo prelepih tort, ter da so njegove objave iskrene in zanimive. In fino je v poplavi ženskih blogov pokukat še v enega, kjer z nami svoje misli (in recepte) deli moški.

Zadnjič je objavil dva preprosta recepta, ki vsebujeta kodrolistni ohrovt in po srečnem naključju sem imela ravno te sestavine v hladilniku za porabit.



Super fino zanimivo ;)
Priporočam!