Kras

Vsake toliko se je fino odpravit na Kras.

Ker tam zrak drugače diši in čas drugače teče.

Prvi postanek je bila Sežana in njen Botanični vrt.

Pišuka, z g.Pravim sva ta Botanični vrt planirala že nekaj let. In sva zato tudi pogledala, kakšen imajo del.čas oz. kdaj je park odprt. In ta vikend naj bi že bil. No, pa ni bil! Grrr.

Točno na tem mestu smo zgrešili pot na naravoslovno učno pot :)

Preveč smo občudovali zanimivo cvetoče drevo in jo potem mahnili po bolj očitni cesti.

Tako nam za naslednjič ostaneta zopet Botanični vrt in del učne poti (del smo jo uspeli najti).

Lep razgled čez Kras vse do Nanosa.

Hrušice.

Pajek? Če je, mora bit gigantski!

Avtocesta in odstranjene enormne količine skal.

Evo jo, učno pot! :)

V eni izmed kraških vasi so imeli ravno semenj. Sva kupila piškote in kruhke. Tile medenjaki so bili res carski! Mmmmm. Pa čemaževi hlebčki tudi.

Oba lačna sva iskala gostilno. Kje sva že bila nazadnje? Je bilo kar v redu, se mi zdi. A je bila v Kobjeglavi? Al v tomaju. Aja, ne, v Komnu. In res je bila tam. Špacapanova hiša.

Natakarja sva čakala več kot 15 min., gužve pa nobene. Ko je končno prišel, je pobral naročilo za pijačo in prosila sva za jedilne liste, poleg tega je povedal, kaj nudijo za kosilo. Na jedilne liste sva čakala nadaljnih 10 min. in dobila enega. Celega! Sva se kljub vsemu odločila za kosilo, ki se je imenovala nekako v stilu 'Kosilo za hitro uživanje v kulinariki' (se pravi ne nek slow food recimo). Glede na to, da je bil ravno čas špargljev, so imeli tudi meni s takšnimi jedmi, samo očitno nisva bila zadosti lepo oblečena, premlada ali pa premalo Italijana, da bi st tak jedilni list prislužila. Ok. So prinesli solato, ki je izgledala kot uvenela zelena plahta. OK, mogoče nisem šik in ne vem a je to kul, sva si jo pač začinila in malce razrezala in je v redu izpadlo. Ok, očitno res nisva šik.

Potem sem poleg deci rdečega naročila še vrč navadne vode, ki je tako klorirana, da sem jo spila le en požirek, več ni šlo. Če za to vedo, bi lahko povedali in svetovali ustekleničeno.

Namaz in kruh za lažje čakanje sta bila dobra. Tudi divji šparglji z jajčkom. Na roke rezan pršut pa absolutno ne! Prvič, ni bil rezan na roke, mi ne bo noben govoril, da tako industrijsko rezane rezine lahko režeš na rokje. Drugič, bil je zanič. Nič dišeč in slasten, kot ga poznam. Pač tak, kot da bi ga vsega žarkega pitegnili iz zadnje police v hladilniku.

Dobiva medaljončke z njoki s šparglji. Se je še rozi vodica cedila iz njih...in bili so žilavi. Njoki pa zelo dobri.

Highlight kosila je bila vsaj ta odlična jabolčna pita.

Tja ne greva več, a prov g.Pravi?

Morava poiskat kaj boljšega. če kdo kaj pozna, naj prosim, predlaga.

Potem sva se malo peljala. In se zanalašč izgubljala med mini starimi vasicami in vozila po ozkih cestah. Tako ozkih, da ne moreš prehitet kolesarja. In se lepa utrjena rita sploh ne umakne. Očitno so tu kolesarji glavni. In skleneva, da greva drugič tudi midva s kolesom naokrog.

Domov sva prinesla cvetoče veje, odlične pirine piškotke (s tistega semnja), polno glavo lepih vtisov in kup idej in sanj, kako bi midva živela na Krasu in odprla eno super dobro gostilno ;)