Tinktura iz divjega kostanja

Sem v Ankaranu zadnjič nabrala krasen divji kostanj.

Meni je ta plod tako lep! In ja, velikokrat se kakšen najde v mojem žepu ali torbici. In ravno berem v knjigi Zelišča z gore, da so ga včasih nosili pri sebi za odganjanje slabih energij in za pomoč pri lajšanju in odpravljanju bolečin. Zgleda, da kakšne stvari kar nagonsko vemo.

Sicer pa zakladi narave v mojih žepih ali torbi niso čisto nič nenavadnega. Skoraj vedno je noter kakšen storž, lešnik, oreh, kostanj...Pač ne bi bila prava veverica, če temu ne bi bilo tako ;)

Tinktura je alkoholni izvleček. In izvleček divjega kostanja je uporaben pri krčnih žilah in napadih išiasa. Po navodilih Mirjam Grilc, ki je avtorica knjige Zelišča z gore, sem kostanje olupila, narezala, naložila v kozarec in zalila z domačim žganjem. Po desetih dneh na toplem ga je treba precediti. S tinkturo se ni priporočljivo predogo mazati, saj izsuši kožo, stanjša povrhnjico. Za daljše mazanje je primernejše mazilo.

Izdelava mazila pa pride na vrsto naslednje leto, saj sem letos 'zabluzila' s tem kostanjem. Vedela sem, da ga bom uporabila v kozmetiki, potem pa je je prišlo toliko stvari vmes, da je kostanj kar čakal in se sušil. Zdaj mislim, da nimam več veliko možnosti, da ga še kje najdem. Pravzaprav ga je pri nas kar težko najti. Včasih so bili sredi vasi trije lepotci, zdaj pa jih je sosed ogradil, še prej pa grdo obžagal, tako da ne vem, če sploh še kaj rodijo.

Samo so res krasni ti kostanjevi plodovi! Tako lepi, bleščeči, gladki, s pridihom rdeče barve na koži. Pa kot da bi se jim poznale drevesne letnice, taki lepi vzorčki... Še zanimivost iz knjige: Divji kostanj je prišel iz Carigrada na Dunaj, kjer se je udomačil. Turki so z njim hranili svoje konje, zato mu rečejo tudi konjski kostanj. Živali lahko divji kostanj jejo takšnega kot je, za ljudi pa je neužiten.